Porazni tlorisi, invalidna stanovanja

Večstanovanjski objekt Koroški veter v Mariboru

V Koroški veter, stanovanjski kompleks v središču mesta, se vseljujejo prvi stanovalci. Objekt je že dvignil nekaj malega prahu, večinoma zaradi velike gostote stanovanj v preobremenjenem središču mesta. Vendar pa je prava in veliko bolj žgoča tema, ki jo odpira, tista, ki običajno ostane skrita za zaprtimi vrati privatnih sfer: kvaliteta stanovanjskih tlorisov. Ta je porazna!
Beri dalje
Zdi se nerazumljivo, da slabi stanovanjski tlorisi sploh obstajajo. Njihovo projektiranje je ena izmed najlažjih in najmanj kompleksnih arhitekturnih nalog. Neprimerljiva z javnimi, poslovnimi ali infrastrukturnimi objekti. Z urbanimi ureditvami, koncertnimi dvoranami, mostovi, bolnišnicami, šolami, knjižnicami. Pa jih vse projektirajo isti ljudje. Zakaj torej pride do slabih rešitev?

V načrtovanje večstanovanjskih objektov so posredno ali neposredno vpletene tri strani: arhitekt, investitor in končni kupci. Krivdo je moč iskati pri prav vseh. Najlažje seveda pri arhitektih, vendar tudi ostali niso povsem nedolžni. Kupce ob nakupu stanovanja zanima predvsem njegova velikost, cena in lokacija. Ostalo so skoraj nepomembne podrobnosti. Kultura bivanja jih večinoma ne zanima, ali pa si pod njo kvečjemu predstavljajo ogromen TV zaslon in pet zvočnikov okoli njega. Zaradi vrtoglavega naraščanja cen pa tudi raje vzamejo karkoli, kar se trenutno ponuja na trgu. Naslednji mesec bo kvadratni meter že dražji.

Investicijske družbe so najbolj agresivna izmed treh strani. Zaradi razmerja med ponudbo in povpraševanjem na slovenskem trgu nepremičnin se do kupcev obnašajo prav neverjetno arogantno. Prav tako tudi do arhitektov. Z nemogočimi časovnimi roki jih skoraj silijo v slabo domišljene rešitve, ob tem pa do popolnosti izkoriščajo odsotnost občinskih ali državnih služb, katerih domet v zadnjih letih ne seže dalje od ugotavljanja, ali naklon strehe ustreza splošnemu okusu ali ne.

Pa vendar. Kupci stanovanj so prostorsko večinoma premalo izobraženi, da bi v dobrem tlorisu lahko prepoznali kvaliteten življenjski prostor, in ga zato od investicijskih družb tudi ne znajo zahtevati. Investicijske družbe, soočenje z odsotnostjo teh zahtev, se obnašajo tako, kot je zanje pač najbolj racionalno. V končni fazi pa jim slab tloris vendarle nikoli ni cilj. Že preprosto zato, ker ni nič cenejši od dobrega. Ostanejo arhitekti.

Le kje se zalomi pri njih? Zahteve človeka v življenjskem okolju se kljub vsej modernizaciji že vsaj 50 let niso bistveno spremenile. Še vedno živimo v natanko enakih prostorih, spalnici, dnevni sobi, jedilnici, kuhinji, ne internet in mediji, ne vsa tehnologija nam niso nobenega ne odvzela ne dodala. Še vedno tudi potrebujemo zrak in dnevno svetlobo. Načrtovalcem stanovanj je tako na voljo skoraj neskončno velika zakladnica celotne povojne zahodne stanovanjske arhitekture, iz katere lahko neomejeno črpa, se uči ali celo prerisuje.

Tej zakladnici je potrebno dodati samo še nekaj primesi vpliva zunanjih pogojev - dostopa, orientacije, razgleda, ter nekaj parametrov lokalnih ali pa individualnih navad uporabnikov. V Sloveniji to pomeni ločena spalni in dnevni del, v spalnem delu individualne sobe, v dnevnem odprti prehodni prostori z nekoliko večjim poudarkom na jedilnici kot središču dogajanja na račun dnevne sobe. Potem pa samo še par podrobnosti v zvezi s sanitarnimi, servisnimi in vhodnimi prostoru, pa je stanovanje rešeno! Postopek, ki že skoraj spominja na reševanje igre sudoku. Pravila so znana, potreben je čas za premislek in na koncu se vedno najde rešitev, ki je v vsem ustrezna. Če se igralcu le ljubi reševati igro do konca.

In tukaj se skriva bistvo problema.

Stanovanja Koroškega vetra izgledajo kot napol rešena križanka z napačno vpisanimi gesli. Kot da je arhitektu enostavno zmanjkalo volje rešiti jih do konca. Razporeditev prostorov je slaba, hodniki so preveliki, bivalni prostori premajhni, povezave med njimi so brez vsakršne logike, ponekod je pot iz kuhinje do jedilnice skozi dnevno sobo, drugod iz sobe do kopalnice mimo kuhinje, nekateri detajli so prav groteskni. In pri tem Koroški veter ni nikakršna izjema. Enak občutek daje prav vsak slabo rešen večstanovanjski objekt, v zadnjih letih je takšnih bilo zgrajenih vse polno.Razumemo, čeprav ne odobravamo, lahko arhitekta, ki se je spopadel z zahtevno nalogo projektiranja velikega javnega objekta ali pa novega mestnega prostora, pa mu ni najbolje uspelo. Vendar se pa prav nihče, ki mu ob imenu piše univerzitetni diplomirani inženir arhitekture, ne more skrivati za težavnostjo naloge - postavitve parih stanovanjskih prostorov v prazen tloris z vnaprej določenimi merami. Ne biti pripravljen žrtvovati nekaj dodatnega razmisleka za bivanjsko okolje, ki se gradi za dobo 60 ali več let in v katerem bo nekdo dejansko ves ta čas tudi živel, pomeni največjo malomarnost, neodgovornost in brezbrižnost, ki je v poklicu arhitekta sploh mogoča!


Stanovanje 1

Garsonjera je postavljena v nekakšen tunel, dolg 11 metrov in osvetljen samo z ene strani, ki že po naravi stvari ne more biti zelo ugoden prostor za bivanje. Pa ga je arhitektu uspelo zmaličiti do konca.

Stanovalec vstopi v stanovanje neposredno v prostor, ki je hkrati predprostor z garderobno omaro, kuhinja in še nekakšna jedilnica. Vse skupaj na samo osmih kvadratnih metrih, polnih vrat in čudnih vogalov. Kar je privarčevanega tukaj in v pretesni kopalnici, ostaja dnevni sobi. Ta je neverjetno razkošna, celo dovolj, da je dvema omarama namenjenega več prostora kot celotnemu kuhinjsko-jedilnemu bloku v prejšnjem prostoru.

Naprej po tunelu je še terasa (z več stoli kot v jedilnici!), na katero se vstopa mimo vogalov, nastalih zaradi niše pred vhodom. Ta je čisto nepotrebna, zaradi prehoda postane neuporaben tako njen notranji kot tudi zunanji del. Veliko bolje in tudi ceneje bi bilo enostavno izravnati fasado in povečati teraso (ali pa dnevno sobo).

Da še malo potrkamo po vesti pristojnih služb, ki so izdale gradbeno dovoljenje za ta objekt. Pravilnik o minimalnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj vsebuje zelo malo členov, ki se nanašajo na zahteve za notranjost stanovanja, zgolj 15. Ni si jih težko zapomniti. V enem izmed njih piše, da mora število stolov v jedilnici biti za dva večje od število ležišč (enostaven izračun, 1+2=3). V naslednjem, da morata biti v kopalnici tako straniščna školjka kot tudi bide. V tretjem, da mora biti odmik med tušem in umivalnikom, preračunano, najmanj 30cm. In da mora biti med nasproti si postavljenimi kuhinjskimi elementi najmanj 110cm prostora, stoli ob jedilni mizi pa ne smejo biti postavljeni sredi prehoda med dvema prostoroma. In še v enem, ki je tukaj najbolj grobo kršen, da morajo biti vsi prostori, namenjeni uživanju in pripravi hrane, spanju in bivanju, naravno osvetljeni. (Lahko bi sicer porušili steno, ki loči oba dnevna prostora, vendar je osvetlitve po izračunu še vedno premalo, pa tudi razmerje med širino in dolžino prostora bi postalo večje od dovoljenega)


Stanovanje 2


Tloris prikazuje štirisobno stanovanje v eni izmed zgornjih etaž. Stanovanje je funkcionalno popoln invalid. Dnevna soba je postavljena med kuhinjo in jedilnim kotom in onemogoča normalen prehod med njima, hkrati pa tudi normalen prehod do zunanje lože. Jasno ni niti, kako lahko človek gleda televizijo iz fotelja. Ali ga naj vsakokrat prestavi v kuhinjo in potem po koncu gledanja postavi nazaj? In če kdo drug med tem kuha? Sobe so premajhne, v niti eno izmed njih ni možno postaviti dvojne zakonske postelje in tudi pri najboljši volji je v samo eno arhitektu uspelo vrisati tako mizo kot tudi garderobno omaro.

Zgodba zase pa je pravi labirint hodnikov. Že če se samo v mislih sprehodimo od vhodnih vrat do mize na terasi, se vsaj trikrat izgubimo ali zaletimo v kakšno oviro na tej skupaj kar devetnajst metrov dolgi poti s tremi ovinki za devetdeset in enim za sto osemdeset stopinj! Na tako mali površini bi jih skoraj težko imeli več. Posledično zavzemajo komunikacijske površine veliko prevelik delež celotne stanovanjske površine. Če mednje prištejemo prehod do sobe ob terasi (ki je sicer na prodajnih tlorisih spretno obarvan kot del dnevnih prostorov), jih je kar za 20m2! Za primerjavo, kuhinjski del je velik 4m2, dnevni 12m2, jedilni pa 5m2. Skupaj torej komajda kaj več kot hodniki.

In še ena, veliko bolj žalostna primerjava: povprečen, niti ne pretirano spreten arhitekt bi velikost teh prostorov brez večjih težav zmanjšal vsaj za tretjino, kar bi izraženo v denarju pomenilo okrog 9500 EUR (kvadratni meter stanovanja se prodaja po slabih 1500 EUR). Recimo da to stanovanje kupi mlada družina v skrbi za varno prihodnost svojih otrok. Zoisovi štipendisti bi znali povedati, da so za ta denar zelo lagodno preživeli kar 4 leta študija (48 štipendij po 200 EUR)!!!


Stanovanje 3


Kako so pa rešena luksuzna stanovanja v zadnjem nadstropju? Večja kvadratura stanovanja prinaša tudi večje število vhodov. Razumljivo. Lastnik se bo tako lahko vsak dan posebej odločil, preko katerega bi raje vstopal, morda bo tudi enega uporabljal za vhod v stanovanje, drugega pa izhod iz njega.

Pred veliko težjo dilemo bo postavljen, ko bo sprejemal svoje prve goste na obisk. Katera vhodna vrata naj jim odpre? Tista, ki vodijo v udobno predsobo, ki pa nekako pripada otroškima sobama in njuni kopalnici? Ali tista, ki vodijo neposredno v dnevne prostore, a preko premajhnega vetrolova, v katerem je komaj prostora za obuvanje ali sezuvanje enega človeka? Pa se dileme žal ne končajo na vhodu. Na kateri terasi prirediti vrtno zabavo s prijatelji - na prvi, veliki terasi s pogledom na nepospravljeni otroški sobi, ali na drugi, zelo lepo vpeti med dnevne prostore, a polovici manjši?

Tudi to stanovanje je nenavadno radodarno s komunikacijskimi prostori. Skupaj merijo kar 37m2 (upoštevana sta oba vhodna prostora, velik prostor med kuhinjo in sobami ter hodnik med spalnico in sanitarijami). Primerjava: dnevni sobi imata vsaka po 14m2, kuhinja 8m2, jedilnica 9m2.

V stanovanju je še kup drobnih napak. Detajl, ki najbolj bije v oči, je nenavadno polkrožno zaključen vogal manjše sobe ob manjšem vhodu. Zakaj je sploh potreben? Vrata v dnevni prostor bi morala bila postavljena nasproti vhodnih vrat v stanovanje, brez ovinkanja okoli omare, pa bi namesto tega vogala imeli čisto navaden stik med dvema pravokotnima stenama. Potem pa so tu še jedilna miza, postavljena na pot iz vhoda do terase, utesnjena med televizor in pomivalno korito, pa del kuhinjskih delovnih površin za stebrom (jaškom), pa vrata v večji kopalnici, ki se odpirajo proti straniščni školjki, namesto proti umivalniku, in še bi se dalo naštevati.

(Objavljeno v Večeru, dne 3.1.2008 v rubriki ABeseda)

______________________________
Odgovor na članek:

Prazen pristop, invalidna kritika
Porazni tlorisi, invalidna stanovanja - odgovor na članek Tomaža Krištofa, Večer, četrtek, 3. januar 2008

V članku, ki razpira zelo široko problematiko sodobne stanovanjske arhitekture in jo projicira na kompleks Koroški veter ter v pavšalnem dokazovanju izpostavlja za potrditev tri tlorise posameznih stanovanj, smo kot snovalci omenjenega večstanovanjskega objekta dolžni odgovoriti na kar nekaj drzno izpostavljenih vprašanj. Kljub temu da je naloga vsakega arhitekturnega kritika celovita in večplastna obravnava objekta, o katerem piše, žal ugotavljamo, da bomo morali zaradi kritikovega senzacionalističnega pristopa pomanjkljivosti obravnave objekta, ki je nastal v naši hiši, pojasniti kar avtorji objekta. Kakor smo namreč utegnili razbrati iz članka Porazni tlorisi, invalidna stanovanja, je članek v splošnem polemičen do položaja stroke, investitorjev in kupcev, analitičen pa je le do tlorisov treh stanovanjskih enot. Pa čeprav govorimo o objektu z več kot stopetdeset izvedenimi stanovanji in več kot dvesto garažnimi mesti, ki kreira podobo ene tradicionalnih mestnih vpadnic, ki je bila do njegove izgradnje desetletja oblikovno in funkcionalno degradirana.

Žal pri odgovoru na navedeni članek ne moremo tudi mimo v nasprotju z moralnim kodeksom arhitekta žaljivega odnosa do arhitekture in arhitekta. Podcenjevanje snovanja in sodelovanja pri izgradnji stanovanj in primerjava snovanja stanovanjskih objektov z javnimi je morda na mestu s popolnoma teoretičnega stališča, s prakso stanovanjske izgradnje, vrtincem zahtev naročnika in participacije kupcev pri snovanju interne organizacije pa nima prav nič skupnega. Bistvena razlika je namreč, da si končni uporabnik arhitekturo stanovanj ne le kapitalsko, ampak tudi psihosocialno "vzame v last in posest", kar predtem pomeni ogromno napora, da bi jo ukrojil in umeril po lastnih merah in standardih. Če tega v nekem objektu ne uspe, se za nakup stanovanja (če bo v njem seveda bival) najbrž sploh ne odloči. Tako lahko kakor v vseh primerih stanovanjske izgradnje ugotovimo, da pravzaprav nihče v svojem stanovanju ne živi tako, kakor je videl narisano v načrtu prodajnega kataloga, ko je sklepal pogodbo o nakupu. V stanovanjski gradnji so namreč najbolj pomembna tako imenovana "območja pragov": med javnim in poljavnim (npr. ulico in stanovanjsko zgradbo) in med poljavnim in zasebnim (med notranjimi komunikacijami in stanovanjem). Ta območja pragov pomenijo psihosocialno in lastniško potovanje od javnega k zasebnemu in s tem od skupnega k individualnemu. Osnovna filozofija kupca je seveda "v mojem stanovanju si bom pisal sodbo sam: ne izvajalec mi je ne bo, ne arhitekt". In na koncu se večina kupcev odloča za spremembe predlaganih tlorisov do nerazpoznavnosti. Življenjskih slogov je namreč ravno toliko kot ljudi in o njih pisati omalovažujoče ("kultura bivanja jih večinoma ne zanima", "kupci stanovanj so prostorsko večinoma premalo izobraženi"), je z etičnega vidika sporno, saj avtor članka podcenjuje soljudi in uporabnike arhitekture. Iz naših izkušenj namreč izhaja nasprotno: avtor arhitekture obravnavanega stanovanjskega kompleksa ima za sabo projektiranje okrog tisoč stanovanj in prav vsak od njihovih stanovalcev je zmagovalec lastnega tekmovanja v življenjskem slogu.

Tako moramo ugotoviti tudi to, da jasnih strokovnih meril kakovosti stanovanjske izgradnje praktično ni. So pa seveda splošna merila zanjo in seveda splošna merila za arhitekturno kritiko. Naloga snovanja vsakega stanovanjskega kompleksa (tudi tistega z imenom Koroški veter) je mnogo bolj kompleksna od "brskanja po neskončno veliki zakladnici celotne povojne arhitekture", kakor namiguje avtor članka. Če bi bilo temu tako, bi tehnično izobražen risar lahko prekopiral dobre primere povojne stanovanjske prakse in jih gradil po tekočem traku. Na veliko srečo vseh, ki se ukvarjajo s snovanjem, pa univerzalnih in uniformnih rešitev praktično ni. Večstanovanjski objekt Koroški veter je na primer postavljen v ozko zemljišče usmerjenosti vzhod - zahod, osončenje mu krati na južni strani postavljen stanovanjski kompleks Koroška - Lavričeva, naročnik pa si je izgradnjo celotnega kompleksa zamislil v treh etapah, ki naj bodo sprojektirane in zgrajene ločeno, a s skupno podzemno garažo. Od treh etap sta izvedeni samo dve. Zaradi ekstremne orientacije zemljišča in zahtev veljavnih predpisov so stanovanja ob Koroški cesti obrnjena samo na jug in dostopna s severa. Ob tem je naročnik zahteval tudi največjo možno fleksibilnost zasnove tako, da je možno ob isti konstrukciji v etažah snovati in izvajati vso paleto velikosti stanovanj za prodajo, od garsonjer do velikih stanovanj. Navadno je takšna zahteva težko dosegljiva, arhitekt kompleksa Koroški veter pa je uspel na podlagi svojih že izvedenih stanovanjskih objektov razviti lasten konstrukcijski modul, ki ob racionalni zasnovi omogoča skoraj poljubno kombiniranje stanovanj različnih velikosti v posameznih etažah. To, da lahko velikost stanovanj prilagaja željam kupcev, je bilo seveda všeč naročniku, graditelju in prodajalcu stanovanj. Kupcem je lahko praktično ponudil karkoli - od stanovanjc za dajanje v najem do razkošnih rezidenc z lastno teraso.

Potem je seveda nastopilo tekmovanje bodočega uporabnika za uveljavitev vseh želja po individualnosti (postopku se v arhitekturni praksi reče "participacija"). Od zasnovanih nekaj več kot stopetdesetih stanovanj je bilo s strani bodočih uporabnikov bistveno spremenjenih več kot sto tlorisov. Modulna konstrukcijska zasnova in bistro zasnovan nosilni sistem sta v stanovanjskih enotah dovoljevala zelo kreativne in razmeroma hitre spremembe, iz projekta izvedenih del je možno razbrati prav posrečene domislice arhitektov notranjščin stanovanj; od svobodno oblikovanih velikih enotnih volumnov do organskih, jajcu podobnih formalnih nagovorov. Morda ne bi bilo napačno glede na projektirane tlorise objaviti kdaj tudi tlorise bivalnih prostorov, v katerih stanovalci danes res živijo - praksa bivanja se večinoma požvižga na predpise - študentje spijo v kuhinji in se učijo v kopalnici; v ogromnem stanovanju ostarelega para obstaja soba za psa in soba za bridž; štiričlanska družina majhno otroško sobo predeli s steno iz ladijskega poda v dve še manjši, v zanje premajhnem hodniku se obutev gnete s smučarsko opremo; v večsobnem stanovanju z dvema vhodoma dve prostitutki sprejemata samo dopoldne, stanovanje je opremljeno z diskretno razsvetljavo in opremo; v manjšem enosobnem stanovanju živi le z najosnovnejšo, obrabljeno pohištveno opremo upokojeni harmonikar in dnevno razveseljuje vseh devet sosedov; anarhično razpoložen novovseljen družinski oče na glavno fasado objekta montira krožnik satelitske antene (ob tem pa se požvižga na predpise), da bi se izognil priključitvi na eno od mrež ponudnikov televizijskega signala. Seveda so njihove bivalne prakse popolnoma neodvisne od tega, kar si je za njihove prostore zamislil arhitekt. Prav tako jim je vseeno, ali živijo v stanovanjih, ki jih stroka ocenjuje kot kakovostna, funkcionalna in arhitekturno uspela. Oni so se zanje odločili in iz modificiranih tlorisnih zasnov so si ustvarili dom po svoji meri. Z nepremičninami je namreč pogosto tako, da se med njimi in uporabniki ustvari neka kemija, neka simpatija na prvi pogled. Kupcu je njegovo stanovanje na koncu preprosto všeč.

Razprava, ki jo kritiški pogled na obravnavano novo stanovanjsko izgradnjo odpira, je zelo stara: pri stanovanjskih standardih gre za večen konflikt med načinom uporabe in logiko snovanja, med premikanjem meje pravil in individualnimi željami ter pri omenjenem članku žal še za izjemno podcenjevalni odnos opazovalcev do kupcev stanovanj: ali želi avtor z naslovom "invalidna stanovanja" sugerirati tudi, da so njihovi kupci neuki, nepoučeni, nesposobni zaznave in da je samo arhitekturni kritik tisti, ki je dosegel uvid v kakovost stanovanjskih tlorisov? De gustibus non est disputandum - očitno je velika množica zasnovanih stanovanj, tudi trije objavljeni tipi, našla svoje kupce in uporabnike.

Za konec naj se ustavimo še pri zmotnem, zavajajočem predstavljanju stroke in njenega dela. S predstavitvijo nekaj tlorisov ne moremo govoriti o predstavitvi arhitekture. Obravnava in ocena tlorisov ni ocena arhitekture, saj delo arhitekta ni risanje tlorisov. Arhitektura se ukvarja s snovanjem prostorov. Zaprtih, odprtih, mestnih, v krajini, ukvarja se s prostorom in poseganjem vanj. V kontekstu stanovanjskih objektov je oblikovanje prostora snovanje čebelnjaka z množico celic, a seveda tudi njegovih predprostorov, okolja in podzemlja ter vseh z njimi povezanih prostorskih razmerij. Zato kritika enega objekta ne more biti opis par neposrečenih tlorisov, ki se nahajajo na robovih in zaključkih objekta, ki sploh še ni dokončan v celotni predvideni etapnosti. Menimo namreč, da je v urbanističnem smislu in v smislu izpolnitve jasnih zahtev naročnika omenjenega kompleksa po velikosti in strukturi stanovanj snovanje in izgradnja kompleksa Koroški veter izvedena uspešno in korektno. Bržkone je velik uspeh omenjenega stanovanjskega objekta tudi ta, da združuje množico zelo različnih prebivalcev s popolnoma različnimi lastnimi merili in predstavami o kakovostnem stanovanju. Temu pa se drugače reče pestrost urbanega sobivanja.

Komunaprojekt d.d., Andrej Šmid, univ. dipl. inž. arh., tehnični direktor

(Objavljeno v Večeru, dne 17.1.2008 v rubriki ABeseda)

Ukinite Festival Lent!

Mariborska poletja zadnjega desetletja so si podobna kot jajce jajcu. Po pomladni otvoritvi sezone se začne junija s prireditvami na snežnem stadionu pod Pohorjem temperatura počasi dvigati, nato mesto konec junija, ko se začne festival Lent, eksplodira. Po koncu festivala mesto zaspi in se iz globokega spanca ne zbudi več vsaj do konca poletja, še raje pa sploh ne do začetka naslednjega.
Beri dalje
Dopustna sezona v Mariboru se ne začne 1. julija, kot v ostalih slovenskih mestih, ampak šele teden ali dva zatem, ko se konča festival. Kot da bi prav vsi prebivalci že dan po ognjemetu spakirali kovčke in se odpravili na morje. Mesto popolnoma zamre. Prireditev ni več, ulice so prazne, prav tako gostilne in nočni klubi, izprazni se celo Europark, ki s kulturo na drugi strani reke res nima prav veliko skupnega - razen zastonjskega celonočnega parkiranja, ki ga ponudi v času festivala. Tiste, ki ostanejo v mestu, razveseljujejo le še komentarji o uspešno izvedenem festivalu, o presežkih vseh presežkov, številu prireditev, številu prizorišč, številu obiskovalcev, številu nastopajočih, trajanju ognjemeta in o ostalih superlativih.

Zdi se, da festival dviguje kulturno osveščenost meščanov, da deluje kot nekakšna izobraževalna institucija mesta - vsak večer se vendarle odvija tudi do nekaj deset dobro obiskanih kulturnih prireditev. Vendar je ta občutek varljiv, kar se da opaziti že iz same obiskanosti prizorišč: medtem ko so koncerti večinoma sicer dokaj polni, a skoraj nikoli prenapolnjeni, in ko predstave pouličnega gledališča obišče kakšnih sto ljudi, se promenada ob Dravi vsak večer kar tre od obiskovalcev z obrazi (in nosovi) obrnjenimi proti stojnicam in dobrotam, ki jih te ponujajo.

Večine obiskovalcev festivala Lent ne zanimajo kulturne prireditve, ampak predvsem pomfri, čevapčiči in pivo! Festival se je z leti spremenil v nekakšno gigantsko gasilsko veselico, kjer je za marsikoga kultura postala samo še izgovor. Ne seveda za vse. Vedno več je tudi tistih, ki jim je takšno dogajanje vse manj všeč. Ki se sprašujejo, kaj je šlo narobe? V katero smer je skrenil ta naš Lent?

Program festivala

Letošnji festival je med 23. junijem in 8. julijem na 17ih prizoriščih ponudil kar 400 različnih prireditev: koncertov vseh zvrsti glasbe, gledaliških in plesnih predstav, delavnic za otroke, celo športnih prireditev. V okviru Lenta so bili tudi letos trije podfestivali: Folkart, Jazzlent in Festival uličnega gledališča. Znova pa je manjkal veliki koncert v dvorani Tabor, kjer smo lahko pred leti videli nekatere legende na koncu njihovih poti, kot so Ray Charles, B. B. King, James Brown.

Kljub vsej ambicioznosti se Festival Lent po svoji ponudbi ne more uvrščati med resne glasbene festivale - kar je vidno že iz površnega pregleda programske sheme. Noben resen glasbeni festival si recimo ne privošči, da bi istega glasbenika povabil dvakrat v razdobju, manjšem od nekaj let, razen če gre pri tem za kakšen res nov in dovolj pomemben korak v njegovem ustvarjanju. Ne seveda na Lentu, kjer s tem pretiravajo do skrajnosti. Ali se kdo sploh spomni kakšnega leta, ko na glavnem odru ni nastopal Đorđe Balaševič? Ali pa na katerem od manjših Bajaga, Vlado Kreslin ali Zoran Predin? Ali je kateri od teh glasbenikov v zadnjih letih glasbeno kaj napredoval?

Posebno poglavje so nočni after-partyji. Prvih par let festivala so se v atriju minoritskega samostana po zaprtju ostalih prizorišč odvijali jam-sessioni isti dan nastopajočih glasbenikov, ki so poceni zabave željne mladce brez težav spreobračale v prave glasbene sladokusce. Po preselitvi v opuščene prostore samostanske cerkve so se nekoč legendarni večeri spremenili v svoje popolno nasprotje. Če odmislimo neverjeten ambient cerkve, visok volumen glavne ladje, nekje na sredini podprt (razprt?) z lesenimi tramovi, izgleda prizorišče kot kakšen malo večji gimnazijski žur v srednješolski telovadnici. Glasna plesna glasba, od alkohola razposajeni obiskovalci, zatohlo ozračje polno cigaretnega dima. Tip zabave torej, ki ga je v Mariboru tako ali tako dovolj - v neposredni bližini se skozi vse leto odvija v Takosu in KMŠju, malo dalje v Trustu in Štuku. Festivalski after party se jim pridružuje s katastrofalnim glasbenim izborom, čigar domet že nekaj let ne uspe preseči vsakovečernega ponavljanja prastarih hitov skupine Bjelo Dugme ali pa novejših slovenskih turbo folk uspešnic. Namesto da bi se, ob vseh glasbenih strokovnjakih in kritikih in ustvarjalcih, zbranih v Mariboru v teh dveh tednih, mlade generacije glasbeno izobraževalo ali celo vzgajalo, se jih na takšnih zabavah, milo rečeno, poneumlja!

Vpetost festivala v urbano tkivo mesta

Toliko energije, sproščene v tako kratkem času, ne more imeti drugačnega učinka kot razdiralnega. Lent je dva tedna v čistem šoku. Stanovalci ne morejo parkirati avtomobilov na svojih parkiriščih, promet v in skozi center je ohromljen, občasno celo zaprejo kakšen most, še labodi in race pobegnejo iz svojih gnezdišč. S tem načeloma ni nič narobe, to je cena, ki jo je vsako mesto pripravljeno občasno plačati za poživitev svoje kulturne ponudbe. Prava razdiralna moč ali bolje rečeno ustvarjalna nemoč festivala pa se pokaže šele po njegovem koncu.

Sliši se neverjetno, vendar se v vseh letih festivala ni na Lentu odprl noben nov javni prostor! Noben nov trg ali prehod ni urejen, nobena nova stavba zgrajena ali stara obnovljena, odprl se ni niti en nov lokal, kaj šele kakšna galerija ali pa prostor za neinstitucionalizirane umetnosti. Vojašniški trg je še vedno netlakovan, pot do njega neosvetljena. Naštevati bi se dalo v nedogled. Pa gre za res ogromno prireditev - v bolj obiskanih dnevih je tukaj dobesedno polovica mesta!

Festivalu ni uspelo oživiti niti prostora okoli nekdanjega ponosa mesta, štiristoletne trte. Odnos do trte se je pravzaprav dobro pokazal prav letošnje leto, ko so pred njo priredili razstavo avtomobilov. Nekaj, kar bi lahko bilo ena izmed glavnih atrakcij festivala, služi le še kot ozadje reklamne akcije spretnega trgovca!

Zaradi prevelike zgoščenosti vsega dogajanja na prekratek čas poberejo vso smetano gostilničarji, ki ob promenado postavijo improvizirane stojnice s hitro prehrano, po koncu festivala pa pospravijo svoje in jih Lent do naslednjega leta ne zanima več. Tisti, ki so tukaj vse leto, torej restavracije in klubi v hišah med Dravo in Glavnim trgom, tako zelo povečanega obiska v času Lenta zaradi premajhnih kapacitet večinoma niti ne morejo izkoristiti, ali pa imajo svoje kapacitete tako ali tako že čez vse leto zapolnjene. Dva tedna v letu se Lent duši od prevelikega števila obiskovalcev, ostalih petdeset tednov pa od tega nima nič.

Trije novi festivali

Poziva iz naslova seveda ne gre jemati dobesedno. Kljub vsej kritiki nam je vsem Mariborčanom Lent preveč zlezel pod kožo, da bi se našel kdorkoli, ki bi ga želel kar ukiniti. Ga pa bi bilo mogoče dobro ukiniti takšnega, kot je. O reorganizaciji je veliko bolje razmišljati takrat, ko se ti zdi, da si na vrhu, kot pa takrat, ko padeš globoko v prepad (mogoče bi bilo dobro o tem povprašati voditelje stranke LDS).

V dveh tednih se na festivalska prizorišča zgrne skupaj, glede na različne statistike, od pol milijona do milijon ljudi. Če bi te ljudi razporedili čez vse leto, bi dobili v povprečju od 1500 do 3000 ljudi vsak dan, če jih razporedimo samo na vikende, pa kar do štirideset tisoč na vikend! Kljub špekulativnosti teh številk bi vendarle veljalo razmisliti o razširitvi programa na daljši čas s primerno zmanjšanim številom istočasnih prireditev, morda po vzoru ljubljanskega poletnega festivala. Še malo špekulacije: 17 prizorišč v dveh tednih pomeni 6 prizorišč vsak dan v mesecu in pol, ali pa 4 v dveh mesecih! Oboje je še vedno čisto dovolj.

Od festivala se lahko brez večje škode odcepijo vsi trije vzporedni koncepti - Festival uličnega gledališča, Jazzlent in Folkart, ki že sedaj delujejo dokaj samostojno. Vsi bi lahko bili v različnem času in na različnih mestih. Recimo na trgih mestnega jedra ali pa v stolpih mestnega obzidja. Glavnina festivala s promenado, koncerti popularne glasbe in žuri v minoritski cerkvi bi seveda ostala. Tudi Mariborčani si zaslužimo svojega kruha in iger. Le podaljšati bi jo bilo potrebno, na mesec in pol ali celo dva, da bi od vse te množice obiskovalcev mesto dejansko kaj imelo.

Naslednja stvar so urbani prostori, ki bi jih takšen festival moral soustvarjati. Vodstvo Lenta seveda ne more zapovedati upravi mesta, v obnovo katerih delov mesta naj vlaga denar. Lahko pa s samostojnimi manjšimi posegi generira določene spremembe v mestnem tkivu. Lep primer bi lahko bile stojnice ob promenadi, ki sedaj tako nesrečno zakrivajo pogled na Dravo. Nov prostor zanje se lahko odredi na rečnih splavih ob promenadi. Le-ta bi se s tem razširila, festival pa zaživel tudi na vodi, lepo v skladu z njegovim imenom. Verjetno bi kakšen od splavov ostal tukaj celo leto in mogoče bi se sčasoma lahko tukaj razvilo dogajanje, podobno (seveda v veliko manjšem obsegu) tistemu na splavih na Donavi v Beogradu.

Podobnih možnosti je ogromno. Pred leti je bil denimo razpisan natečaj za ureditev levega brega Drave. Zmagovalna rešitev (avtorjev Miloša Florijančiča in Mateja Blenkuša) je predvidevala izvedbo plavajočih tribun za gledalce prireditev na glavnem odru. Sedanja vloga bi tako bila zamenjana - gledalci bi bili nad vodo, izvajalci na kopnem (ali na splavih v zalivu ob Vodnem stolpu), predvsem pa bi bila cesta, nad katero so sedaj tribune, sproščena, same tribune pa ne bi bilo potrebno vedno znova postavljati in razdirati, ampak bi se kar po Dravi odpeljale do skladiščnega prostora. Postavitev glavnega odra tako ne bi bila več tako boleča (draga) za organizatorja in prireditve na njem bi se lahko odvijale večkrat skozi ves topel del leta.

Da ne bo spet Vesela Jesen

Maribor je v ne tako davni preteklosti že imel festival, s katerim je dihalo celo mesto. Veselo Jesen - festival narečnih popevk, po zelo čudnem programskem ključu združenim s popularnim luna-parkom na sedanjem parkirišču pod Titovim mostom. Festival je bil na začetku prava uspešnica, mladina je drla na vrtiljake, prireditev v Dvorani Tabor je prenašala nacionalna televizija. Zdelo se je, da je festival večen.

Čisto po mariborsko je uspeh organizatorje popolnoma uspaval. Klub burnim časom, liberalizaciji družbe, menjavi političnega sistema, pojavu novih medijev in novih oblik zabave, je Vesela jesen iz leta v leto ostajala popolnoma ista. Ista igrala v luna-parku, avtomobilčki, balerina in par vrtiljakov, ista prireditev v Dvorani Tabor, z istim konceptom in istimi voditelji. Še pesmi so se komaj ločile med sabo.

Končati se ni moglo drugače, kot se je. Dolga leta je festival stagniral, potem je počasi začelo ugašati eno za drugim: popevke so utihnile, balerina se je nehala vrteti, prizorišče so zaprli. Da le z Lentom ne bo tako!

(Objavljeno v Večeru, dne 27.10.2006, v rubriki ABeseda)

Kdo bo pobarval Maribor?

Na tokratnih županskih volitvah so teme prostorskega urejanja mest veliko bolj v ospredju, kot smo bili vajeni doslej. Obljubljajo nam nove stadione, ceste, stanovanjske soseske, garažne hiše, ureditve centrov mest in podobno. Po petnajstih letih demokracije smo se že naučili, da več kot nam kandidati obljubljajo, manj jim moramo verjeti. Zato bodimo volivci letos raje čisto skromni. Zaželimo si zgolj malo več barv v naša mesta! Nič več kot to. In da cilji ne bodo preveč visoko (oziroma severno ali zahodno) leteči, si za vzgled vzemimo mesto jugovzhodno od nas - prestolnico Albanije!
Beri dalje
Tirana je bilo še pred slabim desetletjem sivo in umazano mesto, zanimivo kvečjemu zaradi ostankov socialističnega sistema in vseprisotnega kaosa. Leta 2000 so se meščani odločili za spremembo - na volitvah za župana je zmagal Edi Rama, mlad (takrat 36-leten) neodvisen kandidat, nekdanji profesor na umetnostni akademiji v Tirani, v času volitev pa minister za kulturo Albanije.

Takoj po izvolitvi je Edi Rama začel s programom “Čisto in zeleno”, v okviru katerega so v naslednjih letih očistili mestno reko Lano in uredili njene bregove, posadili drevorede s skupaj 1800 drevesi ter uredili skoraj sto tisoč kvadratnih metrov novih zelenih površin in parkov. Velikopotezno se je lotil tudi spremembe arhitekturne podobe mesta. Najprej z očiščenjem centra mesta črnih gradenj, potem z razpisom mednarodnega urbanističnega natečaja za postavitev novega poslovnega središča mesta in na koncu z vabljenimi arhitekturnimi natečaji za posamezne stolpnice tega središča, katerih gradnjo lahko pričakujemo v kratkem.

Poteze Rame seveda niso ostale brez neposrednih reakcij. Že par mesecev po izvolitvi je srečno preživel poskus atentata, strelca pa še do danes niso odkrili. Veliko bolje pa se je najbrž počutil štiri leta kasneje, ko je prejel nagrado organizacije City Mayors za Župana sveta leta 2004 - za seboj je pustil župana Mexico Citya na drugem in Rima na tretjem mestu. Tudi po drugih volitvah je Rama še vedno trdno v sedlu najvišjega položaja v mestu.

Ob dandanašnjem odnosu slovenske politike do okolja in prostora, ko lahko že dolgo o novih parkih samo sanjamo, gradnjo stolpnic pa se celo preprečuje (nazadnje Kolizej v Ljubljani), lahko našim bodočim županom damo za vzgled vsaj najbolj všečno in tudi najcenejšo potezo župana Tirane. Takoj po nastopu svojega mandata je dal pobarvati veliko število sivih stanovanjskih blokov, zgrajenih v socialističnem obdobju, v svetle pisane barve - rumeno, zeleno in vijolično. Tako lahko sedaj vsaj na nekaterih mestih rečemo, da se je Tirana iz turobne spremenila v pisano prestolnico!

Kdo bo torej pobarval Maribor (in tudi ostala slovenska mesta)? Soodločate lahko o tem že to nedeljo, ime pa boste verjetno izvedeli šele po koncu drugega kroga volitev…ali pa niti takrat ne.

(Objavljeno v Večeru, dne 19.10.2006, v rubriki ABeseda)

Arhitektura dinamike in hitrosti

Andrej Kalamar: Poslovni objekt Lev v Ljubljani

V prvih desetletjih 20. stoletja so avtorji arhitekturnih fotografij pri slikanju takrat najnovejših (zgodnjih modernističnih) stavb radi postavljali prednje tudi najsodobnejše avtomobile. Tovrstne fotografije so seveda spričo hitrega razvoja oblikovanja avtomobilov hitro izgubile na aktualnosti, znova pa so postale zanimive nekaj desetletji kasneje - arhitekturna kritika se je proti koncu prejšnjega stoletja nemalokrat ubadala z vprašanjem, kako je možno, da so avtomobili na slikah tako predpotopno stari, skorajda smešni, medtem ko hiše za njimi še danes delujejo sodobno, celo sveže.
Beri dalje
V zadnjih letih se zdi, da se je, sicer v zelo redkih, vendar zelo odmevnih delih, arhitektura oblikovno znova približala avtomobilski industriji. Tudi v Sloveniji. Za prvi tak objekt pri nas bi pogojno lahko šteli Korpnikovo Integro v Mariboru, predvsem zaradi nekaterih dovolj opaznih detajlov, zavitih vogalov, gladke fasade, odsotnost napuščev itd.. Do skrajnosti pa je tovrstno oblikovanje pripeljal Andrej Kalamar s Poslovnim objektom Lev v Ljubljani.


Stavba je postavljena ob eni izmed dveh ali treh prometno najfrekventnejših mestnih točk v Sloveniji, križišču notranje Tivolske obvoznice in Celovške oziroma Gosposvetske ceste v Ljubljani. V križišče se preko pločevine v vsakem trenutku preliva tisoče kilovatov energije; z izgorevanjem nafte ali bencina, z zvoki motorjev, zaviranjem, pospeševanjem, s hupanjem, prižiganjem in ugašanjem luči, zelenih, rdečih, kratkih, dolgih, smerokaznih. Pešci, ki se tukaj znajdejo, so prav brutalno soočeni s svojo majhnostjo in počasnostjo, kljub temu, da jih sploh ni malo, se počutijo tuje, motijo jih hrup, onesnažen zrak, razdalje in merilo, ki je v popolnoma prilagojeno edinemu vladarju tega prostora, avtomobilu.

Pri načrtovanju stavbe se je arhitekt tako lahko brez večjih zadržkov odpovedal vztrajanju pri ustvarjanju mestnega prostora za vsako ceno, javnemu pritličju, morda celo kakšnemu trgu pred njim. Namesto tega hiša v celoti referira na avtomobil, hitrost in dinamiko prometa. Najprej že s samo aerodinamično obliko; zavitimi vogali in sprednjo stranico, ki v celoti sledi liniji zavijanja desnega pasu iz Gosposvetske na Tivolsko cesto. Še bolj pa s fasado, ki v Sloveniji predstavlja precejšnjo tehnološko novost. Zunanja plast je iz prosojnega potiskanega stekla, za katerim so v zračni plasti vertikalne lamele, ki prekrivajo poln zid. Steklo varuje lamele pred nesnago iz zraka, hkrati pa daje stavbi potreben občutek gladkosti. Ob vogalih se steklo zaobli prav tako kot stavba. Lamele so iz ene strani pobarvane oranžno in iz druge modro, ideja izvira morda iz različno obarvanih strani obcestnih količkov, ustvarja pa močan dinamični efekt, ki ga najbolje lahko spremlja voznik, ko zavija skozi križišče (ob čemer ga arhitekturna doživetja v okolici sicer prav posebej ne zanimajo). Na stavbi se mu hkrati izrisujejo kar tri plasti barvnih in svetlobnih doživetij: na prvi plasti gradient prehajanja oranže barve proti modri iz leve proti desni, na drugi prehajanje popolne transparence stekla v sredini pogleda proti popolnemu odboju (zrcalu) na robovih in na tretji vzorec potiska stekla, ki se pojavi tam, kjer nista ne odboj ne barva dovolj močna, da bi v celoti prevladala.


Stavba je, tako kot avtomobil, navzven hermetično zaprta. Okna so zatemnjena, vhod je iz zadnje strani, notranjost ni v ničemer razkrita, celo vrsta programa je iz fasade skoraj nečitljiva. Posebna pohvala gre investitorju, da vzdolž celega objekta ni postavil niti ene reklamne table, tudi takšne, ki bi označevala lastnika, ne. Da gre za upravno stavbo uredništva tujih revij v slovenščini, zveste šele na zadnji strani ob vhodu, prijazna receptorka pa bo poskrbela, da brez povabila dlje od vhoda tudi prišli ne boste.

Poslovni objekt Lev s svojo pojavnostjo vsekakor predstavlja tujek v grajeni strukturi okolice. Vendar pa je hkrati toliko močan in samozavesten, da opazovalca ne zmoti on sam, ampak kar vsa okolica. V neposredni bližini sta stolpnica hotela Lev, ki spričo novega objekta kljub korektno obnovljeni stekleni fasadi že sedaj deluje nekoliko zastarelo in okorno, ter večstanovanjski blok ob nadaljevanju Tivolske ceste, ki je po novem, če malo pretiravamo, zrel samo še za porušitev.


Andrej Kalamar, predstavnik srednje mlade generacije slovenskih arhitektov (rojen leta 1966 v Murski Soboti), s svojo projektno skupino deluje v Ljubljani. Večina njegovih realizacij spada v sfero javnih objektov (poslovni center, poslovna hiša Pomgrad, tržnica in stadion v Murski Soboti, nakupovalni center Mercator v Kopru, nakupovalni center v Lendavi itd.). Več o avtorju in njegovih delih boste izvedeli na internetnem naslovu www.kalamar-architects.com.